27. julij 2016

Dedovanje nepremičnine in davek na dedovanjeDedovanje nepremičnine

Zakon o dedovanju določa, da se lahko dedujejo stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom. Tudi za dedovanje nepremičnine je vsekakor potrebno, da pride do dedovanja. Za dedovanje nepremičnine je torej potrebno, da zapustnik umre, da obstaja dedič, da ima dedič dedni naslov, da je dedič dedno sposoben oziroma da ni dedno nevreden. Dedovanje nepremičnine je mogoče tako po zakonu ali kot tudi po oporoki. Osnovni pogoj za nastop dedovanja nepremičnine je zapustnikova smrt ali razglasitev pogrešanega za mrtvega. Dokler zapustnik živi, dedovanje nepremičnine ni mogoče, saj ne obstaja dedna pravica, niti kakšna druga pravica do zapuščine. Za dedovanje nepremičnine pri zakonitem dedovanju je značilno, da dedič izhaja iz kroga oseb, ki jih glede na razmerje z zapustnikom določa zakon kot potencialne dediče. Pri oporočnem dedovanju, pa dedovanje nepremičnine oziroma dediča, ki bo nepremičnino dedoval, določi zapustnik v oporoki, pri čemer ima oporoka prednost pred zakonom kot dednim naslovom.

 

 

Davek na dedovanje nepremičnin

Davek na dedovanje nepremičnin ureja Zakon o davku na dediščine in darila. Davek na dedovanje nepremičnin obdavčuje premoženje, ki ga fizična oseba prejme od fizične ali pravne osebe kot dediščino ali darilo in se ne šteje za dogodek po zakonu, ki ureja dohodnino. Osnova za davek na dedovanje nepremičnin po Zakonu o davku na dediščine in darila je vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja v času nastanka davčne obveznosti po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje ta davek. Osnova za davek na dedovanje nepremičnin po zgoraj navedenem zakonu je vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja v času nastanka davčne obveznosti po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje ta davek. Davčna obveznost glede davka na dedovanje nepremičnin nastane na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju oziroma na dan sprejema darila.

 

 

 

Prepis nepremičnine na otroka

Prepis nepremičnine na otroka je najlažje opraviti z darilno ali izročilno pogodbo. Prepis nepremičnine na otroka z izročilno pogodbo je mogoč na način, ko se izročitelj (najpogosteje starš) zaveže, da bo svojo nepremičnino, torej svoje premoženje izročil in razdelil svojim potomcem, posvojencem ter njihovim potomcem. Za prepis nepremičnine na otroka na podlagi izročilne pogodbe je značilno, da je le ta veljavna le, če se z njo strinjajo vsi izročiteljevi potomci, posvojenci in njihovi potomci, ki bi bili po zakonu poklicani, da po njem dedujejo. Prepis nepremičnine na otroka se prav tako lahko opravi z darilno pogodbo, ko se darovalec zaveže na otroka (obdarjenca) neodplačno prenesti lastninsko pravico na nepremičnini, obdarjenec pa izjavi, da se s tem strinja. Prepis nepremičnine na otroka, ki je nastal na podlagi darilne pogodbe, pa vsekakor lahko darovalec tudi prekliče. Darovalec v tem primeru lahko prekliče darilno pogodbo zaradi stiske, hude nehvaležnosti obdarjenca ter pozneje rojenih otrok.