15. julij 2016

DEDOVANJE NEPREMIČNINE

Dedovanje nepremičnine in njen prepis je pomemben pravni postopek, ki ga urejata Zakon o dedovanju ter Zakon o zemljiški knjigi. Dedujemo lahko po dveh pravnih podlagah: po zakonu ali po oporoki. V obeh primerih dediču po zapustnikovi smrti pripadejo tako njegove pravice kot tudi obveznosti. Pomembno je vedeti, da dedič ne pridobi le premoženja, ampak tudi morebitne dolgove zapustnika. Tako kot nekatere druge pravice, se lahko deduje tudi lastninska pravica. Ta se lahko nanaša na premičnine (npr. vozila, umetnine) ali na nepremičnine, kot so stanovanja, hiše in zemljišča.
Dedovanje nepremičnine je podobno dedovanju premičnine. Ko dedič podeduje nepremičnino, mu pripade lastninska pravica na nepremičnini, ki jo je imel v lasti zapustnik za časa svojega življenja in ob trenutku smrti. Pomembno je, da se po opravljenem dednem postopku dedič vpiše kot novi lastnik v zemljiško knjigo, saj je šele takrat pravno priznani lastnik nepremičnine. Dedovanje nepremičnine je možno po zakonu, kadar zapustnik ni zapustil oporoke, lahko pa se nepremičnina deduje tudi po oporoki, v kateri zapustnik določi, komu želi zapustiti svoje premoženje.

PREPIS NEPREMIČNINE NA OTROKA

Prepis nepremičnine na otroka je najlažje opraviti z darilno ali izročilno pogodbo. Z darilno pogodbo bo lastninska pravica na nepremičnini prenesena na otroka brezplačno. Darilne pogodbe so med sorodniki zelo pogoste, saj omogočajo enostaven in davčno ugoden prenos lastnine. Kadar je otrok več, pa se svetuje uporaba izročilne pogodbe, s katero soglašajo vsi potomci. Ta vrsta pogodbe je še posebej pomembna v primerih, kjer želimo že za časa življenja urediti dedno-pravne odnose in se izogniti morebitnim sporom po smrti.
Po izročiteljevi smrti obsega njegova zapuščina samo tisto premoženje, ki ni bilo zajeto z izročitvijo, ter premoženje, ki ga je pridobil po sklenitvi izročilne pogodbe. To pomeni, da se premoženje, ki je bilo že razdeljeno z izročitvijo, ne upošteva pri ugotavljanju vrednosti zapuščine, kar ima lahko pomembne posledice pri morebitnih zahtevkih drugih dedičev.
Za pravno varnost vseh vpletenih strani je priporočljivo, da se prepis izvede ob pomoči pravnega strokovnjaka. Darilna pogodba mora biti sestavljena v pisni obliki in overjena pri notarju. Po uspešnem prenosu je treba spremembo lastništva vnesti v zemljiško knjigo. Ker gre za prenos v prvem dednem redu (med starši in otroki), so tako starš kot otrok oproščeni plačila davka na darilo. Stroški prepisa vključujejo sestavo pogodbe, notarsko overitev ter vpis v zemljiško knjigo, kar pa je običajno bistveno ceneje kot zapleteni dediščinski postopki po smrti.

DAVEK NA DEDOVANJE NEPREMIČNIN

Višino davka na dediščino in darila ureja Zakon o davku na dediščine in darila. Osnova za davek je vrednost podedovanega ali podarjenega premoženja v trenutku nastanka davčne obveznosti, po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki bremenijo to premoženje. Pri nepremičninah se kot davčna osnova šteje 80 % posplošene tržne vrednosti, določene po zakonu o množičnem vrednotenju nepremičnin in evidentirane v registru nepremičnin.
Davčna obveznost nastane z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju ali sklenitvi darilne pogodbe. Višina davka se določi na podlagi lestvice iz 8. člena zakona, ki določa različne davčne stopnje glede na dedni red in vrednost premoženja. V primeru, da dedič izhaja iz prvega dednega reda (npr. otrok, zakonec), je običajno oproščen plačila davka, kar predstavlja pomembno davčno ugodnost. Če pa gre za dedovanje izven prvega dednega reda (npr. nečaki, prijatelji), lahko davek doseže znatne zneske.
Zakon jasno določa, kaj šteje v zapuščino: premičnine, nepremičnine, ter premoženjske in druge stvarne pravice, kot so npr. služnosti, stavbne pravice ali deleži v podjetjih. Zaradi zapletenosti pravil in davčnih posledic je priporočljivo, da se dedič pravočasno posvetuje s pravnikom ali davčnim svetovalcem.