03. februar 2017

POSTOPEK DEDOVANJA

 

Postopek dedovanja ureja Zakon o dedovanju, le ta pa ločuje dedovanje na podlagi zakona in dedovanje na podlagi oporoke. Za postopek dedovanja je značilno, da poteka pred zapuščinskim sodiščem, pri čemer je izrednega pomena tudi strokovna pomoč dobrega odvetnika. Postopek dedovanja, ki ga podrobno ureja Zakon o dedovanju, obsega tudi poznavanje značilnosti dedovanja posameznih kategorij dedičev, in sicer tako dedovanje zapustnikovih sorodnikov kot tudi dedovanje oseb, ki jih z zapustnikom veže posvojitev ter dedovanje zapustnikovega zakonca in zapustnikovega izvenzakonskega partnerja in pa dedovanje zapustnikovih staršev. Postopek dedovanja zahteva tudi poznavanje ustanove nujnega deleža. Zakon o dedovanju nujni delež opredeljuje kot del zapuščine, ki pripada posameznemu nujnemu dediču. Zakon o dedovanju nujni delež uporablja še v enem smislu. Z njim namreč označuje tudi skupni nujni delež, ki je del zapuščine, ki gre skupaj vsem nujnim dedičem, torej vsota vseh (posamičnih) nujnih deležev. Ta del je pridržan za nujne dediče, zaradi česar postopek dedovanja kot nujne dediče opredeljuje osebe iz kroga zakonitih dedičev, ki jim gre po določbah zakona del zapuščine oz. del premoženja, ki ga je zapustnik odtegnil dedičem z določenimi razpolaganji za časa življenja. S postopkom dedovanja se prepleta tudi davek na dedovanje, ki ga ureja Zakon o davku na dediščine in darila. Osnova za davek na dedovanje (davek na dediščine in darila) je vrednost podedovanega premoženja v času nastanka davčne obveznosti po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje ta davek. Postopek dedovanja obsega tudi postopek dedovanja na podlagi oporoke, ki je enostranska, strogo osebno dana izjava volje, s katero neka oseba razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti.

 Postopek dedovanja in davek

DEDOVANJE DAVEK 

 

Ob smrti določene osebe nastopi dedovanje. Davek na dediščine in darila, ki ga ureja Zakon o davku na dediščine in darila, se s pojmom dedovanja tesno prepleta. Da premoženjska razmerja in iz teh razmerij izvirajoče pravice in obveznosti umrle osebe preidejo na druge fizične ali pravne osebe, prav tako omogoča prav dedovanje. Davek na dediščine in darila določa, da je zavezanec za plačilo davka, fizična ali pravna oseba, ki prejme premoženje na podlagi dedovanja. Prehod zapustnikovega premoženja kot celote ali alikvotnega dela premoženja na pravne naslednike imenujemo dedovanje. Davek na dediščine in darila je vsekakor del dedovanja, višina davčne stopnje pa je različna glede na dedne redove, pri čemer v drugi dedni red prištevamo starše umrlega ter njegove brate, sestre ter njihove potomce. V tretji dedni red uvrščamo dede in babice pokojnega. Dediču kot zapustnikovemu univerzalnemu nasledniku vrsto upravičenj glede zapuščine omogoča prav dedovanje. Davek na dediščine in darila oziroma prihodki od davka pri dedovanju pa pripadajo občini, kjer je nepremičnina. Če pride do dedovanja, je to premoženje za dediče dediščina. Zapuščina je predmet termina, ki ga strokovno imenujemo dedovanje. Davek na dediščine in darila oziroma predmet obdavčitve po tem zakonu pa je premoženje, ki ga fizična oseba prejme od fizične ali pravne osebe kot dediščino in se ne šteje za dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino. Prav tako se tesno prepletata tudi pojma darilna pogodba in dedovanje. Za darilo se šteje kakršnokoli neodplačno razpolaganje zapustnika v korist zakonitega dediča. Darilna pogodba in dedovanje sta pojma, ki ju bomo obširneje pojasnili v prihodnjih člankih.

 

Postopek dedovanja in davek