24. oktober 2017

Sporna uporaba člena 68.a ZDavP-2 v obdavčitvi nenapovedanih dohodkov

Delovanje davčnih organov je v marsikaterih pogledih sporno in do davčnega zavezanca tudi krivično. V zadnjem času se v javnosti spet pogosteje pojavljajo primeri aktualne prakse delovanja davčnih organov, ki je vse prej kot legitimna. Velikokrat je še posebej izpostavljena problematika obdavčitve nenapovedanih dohodkov posameznika za katero najdemo pravno podlago v 68.a členu ZDavP-2, ki ga marsikateri kritiki navajajo kot spornega.


V 68.a členu ZDavP-2 je določeno, da lahko davčni organ, v primeru, ko davčni zavezanec razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo vključno s premoženjem, ki znatno presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec sicer napovedal, davčno osnovo ugotovi s cenitvijo. Razliko med napovedanimi dohodki posameznika in njegovo dejansko potrošnjo lahko davčni organi preiskujejo tudi za do 10 let nazaj. V praksi se je zaradi ustavno neskladne razlage določila 25. člena ZDavP-2G v zvezi z 68.a členom ZDavP-2 pojavilo nedovoljeno vprašanje retroaktivnosti – prepovedi povratne veljave pravnih aktov.

 

 

Davek od nenapovedanih dohodkov odvetniki

Ali gre pri davku od nenapovedanih dohodkov pravzaprav za kaznovalni davek?


Davek od nenapovedanih dohodkov lahko v prvi vrsti opredelimo kot kaznovalni davek. 70% obdavčitev nenapovedanega dohodka , ki je določena v določbi 68.a člena ZDavP-2 je več kot le previsoka. Ustreznost višine davka od nenapovedanih dohodkov je v zadevi št. U-I-91/98 z dne 16. julija 1999 presojalo Ustavno Sodišče Republike Slovenije, ki je tudi ugotovilo, da je več kot 50% obdavčitev dohodka posameznika nelegitimna in neskladna s pravnim redom Republike Slovenije, saj ne zasleduje svojega primarnega cilja v obliki obdavčitve, temveč je izrazito kaznovalne narave.


Prav tako se je ob prebiranju določbe 68.a člena ZDavP-2 potrebno vprašati o dopustnosti njene uporabe za dohodke, ki so bili pridobljeni pred začetkom veljavnosti novele ZDavP-2G, se pravi pred 1.1.2014. V 25. členu ZDavP-2 je namreč določeno, da se zadeve za odmero davka od nenapovedanih dohodkov glede katerih je postopek na dan 1.1.2014 v teku pred sodiščem, končajo po prej veljavni ureditvi in tako ne bi smeli zapadati pod novo ureditev.


Problematika dokazovanja v postopku odločanja


Davčni zavezanec v postopku svoja navajanja dokazuje s pisno dokumentacijo, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. Vendar se pri uvedbi drugih dokaznih sredstev pojavi težava kategoričnega zavračanja dokaznih predlogov davčnih zavezancev s strani davčnega organa. V praksi davčni zavezanec tako svoja navajanja težko dokazuje s pričami, slikovnim gradivom oz. v obliki pisne dokumentacije, ki ni notarsko overjena. Prav tako je potrebno poudariti, da mora davčni zavezanec trditve, ki jih dokazuje, dokazati do stopnje gotovosti, medtem ko je davčni organ dolžan izkazati višino davčne obveznosti zgolj na ravni verjetnosti. Gre torej za popolno kršitev načela materialne resnice, saj davčni organ v tem primeru nikakor ne ugotavlja materialne resnice, pač pa formalno zakonitost, ki pa nikakor ne more predstavljati legitimne podlage za sprejem odločitve.